Po čudovitem odkrivanju Koroške, letošnjem uspelem planinskem pohodu po Golteh, smo si za jesenski izlet v DMSBZT Ptuj – Ormož izbrali Gorenjsko. Za nas Štajerce je Gorenjska oddaljena pokrajina, zato jo redkeje obiščemo. Ampak po doživetem in videnem se bomo še vračali v doline pod našimi najvišjimi vrhovi. V prijetni septembrski soboti se nas je 51 večinoma članic našega društva zbralo pred Splošno bolnišnico Ptuj, kjer smo kljub zgodnji uri nestrpno pričakovali avtobus iz Ormoža, kjer so že vstopile naše kolegice. Toliko žensk skupaj je sinonim za krasno razpoloženje na avtobusu in pot do našega cilja je hitro minil. Najprej smo se ustavili v dolini pod Poncami. Občudovali smo Bloudkovo velikanko in najbolj razigrani smo se peš povzpeli nanjo. Občutek, ko se vzpenjaš in opazuješ dolino tam spodaj je veličasten. In v mislih si predstavljaš vse letalce – heroje, ki se spustijo po tej skakalnici in si rečeš:«Kapo dol, kaj si upajo….« V nordijskem centru smo videli sneg, ki ga potrebujejo tekači na smučeh. Lahko smo ponosni na današnjo Planico…
Polni pričakovanj smo se zapeljali pod ostenje Mangarta, do slikovitih Belopeških jezer. Podali smo se na čudovit sprehod okoli spodnjega jezera, da smo začutili bližji stik z vodo, vsem zelenjem, da smo se čudili igri senc oblakov na gladini jezera. Prepustiti smo se je trenutku, ki te napolni z prijetnimi občutki in razpoloženjem…. Za prijetno nadaljevanje našega druženja, smo se podali še na Zelence, kjer izvira Sava Dolinka. Ko človek posedi na pomolu in se nežno dotakne vode, ali ko pogleda s stolpa na prečudovito okolico, lahko iskreno reče:«Ti kraji so neponovljivi….«
Po kosilu smo si ogledali še Slovenski planinski muzej v Mojstrani, kjer si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega gradiva nudijo vpogled v množičnost in vrednost gorskega sveta. Planinci, ki radi zahajamo v hribe, smo lahko upravičeno ponosni na muzej in lahko v njem občudujemo naše prednike, ki so naredili prve korake po naših vrhovih, da lahko mi danes varno osvajamo tisti drugačen svet tam zgoraj…Vsakega lepega je enkrat konec. In tako je bilo tudi tokrat. Narava, ki smo jo danes občudovali, se nas je dotaknila. Tudi za sonce smo imeli občutek, da nam je bilo podarjeno. Polni vtisov, smeha, dobre volje, razigranega razpoloženja se vračamo spet v domača delovna okolja. Naša želja je, da bi to energijo čim dlje časa nosili s seboj. Pa srečno do naslednjič!
Suzana Komperšak